Stoteri vinski griči, na njih pa topoli, tukaj jih imenujemo palme, zaselki in posamezne hiše, tu in tam cerkvica ter nekdanje gosposke hiše – dvorci, ki s svojimi velikimi starimi kletmi pričajo o slavni vinarski tradiciji krajev okoli Jeruzalema.

"Šipon – C‘est bon!" so vzkliknili vojaki v času Napoleonovih pohodov skozi naše vinorodne kraje. In res je odlično vino – ta naš poseben šipon!
Družbo mu delajo številne druge sorte, tako svetovne kot udomačene: laški rizling, sauvignon, renski rizling, chardonnay, traminec, sivi pinot, modri pinot, modra frankinja ... Roke vsakega od številnih vinarjev pa tem sortam vtisnejo osebni pečat in podpis. Pri nas rastejo in zorijo vina za vse okuse sveta!

 

ŠIPON – KDO TE NE BI LJUBIL?

Ko ponudimo dober šipon, tisti odlični, pozno v jeseni potrgan šipon, skoraj vsakdo, vešč ali nevešč pivec, navdušeno prikima. Odlično vino! Zakaj je temu tako, pa čeprav ljudje prvič v življenju poskusijo to vino, katerega ime jim gre sprva kar težko z jezika? 

Šipon odlikuje prijeten sadni vonj (po zrelem ananasu), nadih zelenih mandljev, lešnikov, tudi pokošene trave in sena, morda pa koga vonj spominja celo na oljčno olje in ribico, ki plava v njem! Ko je res tak, da malo rodi in da je vinar s posebno skrbnostjo pretehtal svoje korake, ima polno, bogato telo in živahno, a zmerno kislino.

Kaj bi mi brez legend? Ena pravi, da naj bi ime šiponu dali kar Napoleonovi vojaki – na svojem pohodu skozi vinorodne kraje. Tod okoli so pokušali tukajšnje vino in komentirali »C'est bon«. Prleki so slišali malo po svoje in tako je nastalo ime šipon. Na Hrvaškem ga imenujejo pušipel, v madžarskem mestu Tokaj je to furmint in je nosilna sorta slavnih tokajskih vin.

Prav pomenljive so besede Matije Vertovca, ki je v svoji Vinoreji iz leta 1844, ki je bila ena prvih strokovnih knjig s temami vinogradništva, enologije in ne nazadnje trženja vin nasploh, o šiponu napisal tako: »Redek je svet, ki mu je prav, pa tudi toplo mu je malokje zadosti. Srečen je kraj, ki je zanj! Iz njega trte je najžlahtnejšo štajersko kapljico dobiti …«

Šipon sodi med sorte, ki najbolj pozno dozorijo. Grozdi so dokaj veliki, jagode so nekoliko podolgovate – bolj jajčaste. Kožica ni posebno debela in zelo rada poka. Šipon je otrok dolgih in lepih jeseni in takrat vinarji pridelajo res izjemne šipone.

Kot so napisali naši predniki, ima šipon rad peščena tla, kjer voda hitro odteče in tudi pridelki na trto morajo biti skromni, če želimo odlično kakovost. Stari zapisi pravijo, da naj bi se šipon trgal šele po sv. Tereziji (15. oktobru).

Če pa je jesen lepa, dolga in suha, ko so velike razlike med dnevno in nočno temperaturo, če grozdje napade žlahtna gniloba in če ob tem piha še veter, ki začne izsuševati jagode, je ni sorte, ki bi pridelala tak suhi jagodni izbor. Kožica šipona je ravno pravšnja za počasno izsuševanje, tako da lahko nastanejo t. i. cibebe. Sok v jagodi se koncentrira in dobimo res izjemne kakovosti.

Zaradi teh lastnosti je šipon idealen tudi za pridelavo ostalih posebnih kakovosti – pozna trgatev, jagodni izbori ipd., še posebej idealen pa je za ledeno vino. Šiponi odličnih letnikov se tudi odlično starajo in med najstarejšimi vini na Slovenskem je šipon iz častitljivega letnika 1927, ki ga hrani Ptujska klet. Med častitljive, a še zelo žive že sodijo tudi suhi jagodni izbori iz 70. let prejšnjega stoletja, ki jih hrani ormoška arhivska klet.

In še nasvet pivcem – dober šipon mora biti star najmanj leto, še boljše pa dve ali tri!