V svojem bistvu je zelo preprosta, saj se naslanja na sestavine, ki se pridelajo doma, okoli hiše, na njivi in v domačem hlevu. Pripravljena je na načine, kot jih poznamo domačini – Prleki – že desetletja, lahko rečemo kar stoletja.
Kvašene in nekvašene dobrote iz pšenične, ržene in ajdove moke, pri katerih se kot dodatek pojavijo skuta, ocvirki, zelišča, sveže ali suho sadje. Gibanice, pogače, postržjače, potice, kvasenice, žganci, krapci, solenke, različne vrste kruha … so le nekatere izmed številnih dobrot.
V kulinariki in na polju imajo pomembno vlogo tudi buče. Bučno olje je zaradi svoje edinstvene arome, posebnega okusa in atraktivnega videza v prleški kuhinji nepogrešljivo.
Poznate meso iz tünke in zobl? Pametne kmečke glave so že pred stoletji odkrile poseben način zorenja in konzerviranja mesa v lesenih vedrih – tünkah. Mast, s katero se obda najboljše kose mesa – zobl – prepreči dostop zraka in ima posebno žlahten vpliv na aromo mesa.
Čurke? Prezwuršt? Sireki? Pocane murke, ki so prava poletna poslastica? Če vsaj nečesa od tega ne poskusite na popotovanju skozi Jeruzalem, je tako, kot da ne bi bili pri nas. Morda pa vas navdušimo in celo naučimo, da si kakšno od teh dobrot pripravite tudi sami.
ZOBL IN MESO IZ TÜNKE
Zobl je pregrešno okusna specialiteta, ki se jo namaže na domači črni kruh, spečen v lončeni krušni peči. Zobl je zaseka, namaz bele barve, navadno brez koščkov mesa, ki jo pripravljamo iz obarjene slanine, ki smo jo po kuhanju razrezali, solili, ohladili, morda še dodatno začinili in zmleli. Svinjska maščoba sodi v vsako dietetiko, je zdrava, žal pa je bila v prejšnjem desetletju ali dveh zaradi vpliva industrijskih prehranskih ponudnikov izrinjena in degradirana.
Meso iz tünke je prav tako znamenita prleška kulinarična posebnost. Zapisi pravijo, da naj bi se na tem področju pripravljala že od 15. stoletja naprej. Osnova so primerno veliki, najboljši kosi svinjskega mesa, ki jih mojstri nasolijo in potopijo v razsol za 14 dni. V razsolu je prekuhana voda, kamor poleg soli dodajo še lovor, česen, poper in čebulo (lük). Meso je treba med mariniranjem vsak dan obračati.
Ko kose mesa vzamejo iz razsola, jih navadno malo operejo, nekateri celo potopijo v čisto vodo za nekaj ur. Meso odcedijo in osušijo, obesijo v dimnik, da se »pozelha« ‒ dimi (nekateri tega ne počnejo) – in nato sušijo na zraku. Nato ga v peči popečejo, ohladijo in vložijo oziroma potopijo – potunkajo v tünko – leseni čebriček, in zadelajo z zaseko – zoblom. Meso je tako dobro zamazano in zrak nima dostopa. Kakovost mesa, ki je prirejeno doma, daje še posebno strukturo in oblikuje enkratno aromo.
BUČNO OLJE
Buče so zelo stara kulturna rastlina in človek je v stoletjih vzgojil veliko vrst, ki se med seboj razlikujejo po obliki, barvi, velikosti in ne nazadnje tudi po okusu.
Prav golica je buča, iz katere dandanes, tako kot pred sto in več leti, pridobivamo bučno olje. Kar 2.8 kg suhega semena potrebujemo, da iztisnemo en liter dragocenega gosto tekočega olja.
Semena vsebujejo veliko rastlinskih beljakovin in nenasičenih maščobnih kislin pa tudi veliko mineralov, magnezija, kalcija, silicija, selena in cinka ter vitamine A, B1, B2, C, D in E. V njih je redka aminokislina kukurbitin, ki posebej učinkovito zavira razraščanje prostatne žleze.
Zdravniki priporočajo uživanje bučnega olja pri slabem delovanju mehurja in za zniževanje holesterola. Vitamini imajo ugoden vpliv na živčni sistem, povečujejo pa tudi mišično moč.
Ob bučnem olju smo vedno v rahli zadregi – je olje, vendar je mnogo več kot to. Prej bi ga uvrstili med začimbe, delikatese, saj ima zaradi bogastva arome in okusa več skupnega z njimi.
Prva značilnost, ki izstopa, je njegova intenzivna in zagonetna barva. Na prvi pogled zelena, a ko pogledate bolje, so v njej intenzivni rdeči odtenki – rdeči kot kri. Takšno je čisto bučno olje slovenskega porekla, saj je zaradi posebne klime, kot kaže, ta rdeči odtenek le pri nas. Čisto bučno olje je viskozno, gosto in zato »tiho« teče. V vonju je zelo močno aromatično zaznavna nota po orehih (po zelenih lupinah in listju), v okusu pa po praženih lešnikih.
Bučno olje ni le začimba v solatah (krompirjeva s čebulo, zeljnata, fižolova s čebulo, paradižnikova, zelena in še katera), marveč je odlično tudi za cvrenje (mešano z belim, sončničnim oljem ali repičnim oljem). Poskusite ocvreti postrv, zraven ponudite ajdovo kašo in vse poplaknite s kakšnim suhim ali polsuhim renskim rizlingom. Odlično je v različnih namazih ali solatah z mladimi nezorjenimi siri.
Kaj pa sladice, pripravljene iz mletih bučnih semen, ki ne vsebujejo glutena? In sladoled z bučnim oljem?
Kulinarika in z njo povezani običaji so v naših krajih še kako živa dediščina, kar boste lahko okusili tudi na številnih prireditvah.
Dober tek!